el gran eclipse

V minutah preden luna zastre sonce in se vsi sončni žarki, ki nas še dosežejo, filtrirajo skozi pršec njenega regolita, naše obraze obarva srebrna luč. Kot bi bili posneti na film, ki ga je nekdo predolgo pustil v skladišču. Čeprav je sonca ostalo le za noht, se s prostim očesom še vedno ne vidi, da ga nekaj prekriva. Samo barva je nekam čudna. Hladneje postane. V duši tesno. In ko mu pokažeš hrbet, ko zagledaš senco, ki se s silno hitrostjo plazi čez pokrajino, kot bi ves horizont ležal na brisači, čez katero s senčnikom loviš pravi kot sence na plaži, postane neizpodbitno. V vesolju smo.

Vse, kar je v človeških merah gromozansko, se uzre kot nekaj, s čimer bi lahko ravnal otrok. Ali vsaj Arhimed, ki mu za trenutek verjameš. Res bi potreboval samo dovolj dolg vzvod in oporno točko, da bi staknil svet. Prav telesno, fizično zaslutiš dimenzije frnikol, ki se neslišno ravnajo po svojih orbitah. Drsenje lune je kot bi nam velikan s palcem meril razdaljo za boljšo predstavo. Sonce, ki je sicer vedno le dvodimenzionalen krog na nebu, odtis luči, v katero se ne da pogledati in za katero ne bi nikoli znali na pamet reči, kako daleč stran je – lahko bi bila le sijoča luknja v modrini, kilometer nad nami – je dejansko nekje za luno. Štiristokrat večje je od nje in v tem našem kozmičnem trenutku ravno štiristokrat bolj oddaljeno.

Ob kavi in časopisu si človek lahko reče, »pa kako je to možno, ravno takšno naključje,« in razmišlja o neki tuji inteligenci, ki bi puščala tako impozantne sledove svoje prisotnosti, indice, ki bi nam pomagali razrešiti našo negotovo eksistencialno izkušnjo, ampak takrat, med plesom velikanov, ko se poravnajo planet in satelit in zvezda, ti pa krhek kot lupinica iz pajčevine sediš na skorji sveta, lahko misliš le na eno. Kako to, da me vsa ta razsežnost ne odpihne?

Na izkušnjo popolnega sončnega mrka sem se, menda po naključju, precej dobro pripravil. Spomladi sem po dolgem odlašanju vzel v roke knjigo MANIAC, čilskega avtorja Benjamína Labatuta. Nekje sem slišal, da gre pri romanu za zmes člankov iz Wikipedije in nekaj biografij velikih znanstvenikov, prepreženih z domišljijo, in sem do njega razvil predsodek. Na živce mi gre sodobna kultura, ki se kiti malodane izključno s preverjenim perjem in piše samo še zaznamke na opombe pod citati avtorjev, ki jih vsi poznamo, da si ne bi s svojo nezaslužno anonimnostjo slučajno kdo poskusil izreči še kaj izvirnega. (To je najbrž tudi razlog, da gre umetna inteligenca večini tako v nos: čeprav svojih izvirnih idej nima, zna zelo dobro preigravati, klasificirati in kvalificirati boren register idej, za katere smo se v teh naših bojda svobodnih časih odločili, da so sprejemljive.)

Kakorkoli, Labatutov MANIAC je prvi roman po zelo dolgem času, ki sem ga prebral na dušek. Avtor se resda najbolj izkaže kot kurator snovi – tam, kjer se pojavi s svojim glasom, je hitro odvečen – ampak snov, ki jo prav mojstrsko izbira, je pa tako presneto zanimiva, da knjige nisem mogel odložiti. Možgani so mi zagoreli: o vsem skupaj sem moral izvedeti več.

In sem bral naprej. Najprej še njegovo Slepo luč, potem pa kup poljudno-znanstvenih in znanstvenih del o kvantni fiziki. Prepričan sem bil, da me materija presega, da pač nimam dovolj zmogljivih možganov za izpolnjujoče mišljenje o naravi resničnosti, pa se je izkazalo, da je narava resničnosti tako zelo čudna in da o njej vemo še tako zelo malo, da sem se lahko pri recimo peti knjigi že kregal z avtorji, da o nečem ne razmišljajo prav. Iz tega sledi, da je razlika med nekom, ki ne ve ničesar o kvantni fiziki in Einsteinom – v razmerju do nekoga ali nečesa, ki bi o kvantni fiziki vedel vse, kar je o njej mogoče vedeti – prav drobna. Tudi največji misleci človeštva še vedno zgolj nemočno praskajo po površju čudeža, ki je naš obstoj.

Kaj sem torej izvedel? Zdi se, da se naš svet pojavlja v presečišču valov. Vendar ne razumemo, ali so ti valovi nekaj resničnega, ali gre samo za možnosti. Predstavljajte si, zelo poenostavljeno, takole: če se zjutraj zbudiš in greš v službo, boš prišel v službo samo, če imaš možnost, da greš prej še v trafiko po časopis. Vseeno je, ali greš ali ne greš v trafiko, v obeh primerih boš prišel v službo. Toda, če bi se odpravil v službo, pa bi trafiko tačas zaprla inšpekcija, ti ne bi več mogel priti v službo, tudi če se za obisk trafike nisi odločil. Približno tako se obnašajo osnovni delci naše resničnosti. Kako za vraga ima lahko že sama možnost obiska trafike vpliv na tvoj prihod v službo?

Samo v primeru, če je možnost zavalovala s tvojo dejanskostjo. In bi odsotnost tega valovanja okrnila tvojo dejanskost. Kako je to mogoče? Nihče ne ve. Teorij je ogromno. Tudi ti, ki to bereš, lahko razviješ svojo, pa ima prav toliko možnosti, da je prava, kot je moja (Einsteinova, na primer, je padla v poskusih). Skoraj vse teorije pa od nas zahtevajo, da spremenimo svoje razumevanje sveta. Če se omejimo na dve: ali smo znotraj enega samega abstraktnega matematičnega prostora, v katerem se nenehno cepimo v zelo veliko število kopij, in je naše eno, subjektivno življenje kot bi po gromozanski veji drevesa, ki drži vsa naša možna življenja (ki so tudi dejansko uresničena v svetovih, do katerih ne moremo imeti dostopa), s flomastrom risal eno samo pot, od krepkega začetka, ki si ga s kopijami delimo, do vse bolj tankih, partikularnih vejic starosti … ali pa nismo zares v prostoru in se svet pojavlja samo kot mreža lokalnih interakcij, zunaj katerih ni ničesar.

Po prvi teoriji smo kot osnovni delec naredili obe poti, z obiskom trafike in brez obiska, in prišli v službo, če pa je bila trafika zaprta, je prišlo v službo samo pol nas, torej tisti, ki je na poti niso obiskali, ker pa smo osnovni delec, polovica ni dovolj, da bi zavalovala sama s seboj, zato ne pride nihče, po drugi teoriji pa je vprašanje vpliva brezpredmetno, saj ni objektivnega opazovalca, ki bi omogočal, da enačimo različne poti v službo: pot po svetu z zaprto trafiko je pač v vsakem primeru drugačna od tiste, kjer je trafika odprta, v službo pa bom prišel le, če mi moja mreža sosledij to omogoča. Da je spremenljivka točno trafika, je zgolj iluzija. Jasno, logično in preprosto, kajne? (Fiziki bodo imeli tudi ob tej popreproščeni razlagi pomisleke; zabavno je, da ne bodo imeli istih.)

Pa naj gre za mnoštvo svetov ali za mrežo interakcij: ali sem bil v enem od vseh možnih svetov prav jaz od vseh možnih jazov prisoten pri prav takšni od vseh možnih kozmičnih uskladitev nebesnih teles (kar je statistično gledano skoraj neverjetno) ali pa se je superpozicija vseh mojih možnih lokalnih okolij zadovoljivo razpletla v valovanje mreže, kjer smo bili planet, jaz, mesec in sonce za trenutek na liniji. Kar je, vsaj z mojega lokalnega stališča, najbrž tudi neke vrste dosežek. (Če z mano niste imeli nobenega stika, po tej teoriji jaz z vašega lokalnega stališča tam nisem bil vse do trenutka, ko ste to prebrali.)

Sonce še za nekaj sekund pošilja svoje krepke, zaslepljujoče zajčke na mrežnico mojih oči, preden se v celoti skrije za luno … in vsa fizika utihne. Če bi bile moje oči mrtev aparat, bi beležile: obla sonca je črna, sevanje njegovih žarkov ima obliko prosojnih, zrnatih lovk, ujetih v magnetno polje, ki migetajo na ozadju temine vesolja, v barvah od turkizno obrobljene beline do kovinsko rumeno saturirane rentgenske slike. Ker pa so moje oči pokoren organ moje duše, se mi dogaja nekaj nenavadnega. Zdi se mi, da se je moja zavest zazrla sama nase z neke neslutene perspektive.

Ob branju zgodovine fizikalnih odkritij dvajsetega stoletja sem se večkrat čudil, kako filozofsko neizobraženi se kažejo veliki fiziki. Kvantna teorija se je takoj ob nastanku zaletela v problem opazovalca: kako je pravzaprav možno, da se osnovni delci obnašajo kot delci, če jih kdo gleda (opazuje, meri), sicer pa se obnašajo kot valovi. Predstavljajte si čudežen kombajn in polje koruze: če ga gledaš, žanje leho za leho, če pogledaš stran, pa žanje vse lehe naenkrat. Vsak razumen kmet bi rekel, ne bom ga gledal, in vsak razumen človek bi rekel, nekaj mora biti v mojem pogledu, kar kombajn iz vseh leh skrči na eno samo.

Fiziki so bili ogorčeni, kaj se pa to pravi, da bi pogled kar spreminjal resničnost, in so pri priči rekli, da je pravi predmet fizike samo tisti en kombajn v eni lehi, v svojem ogorčenju pa kar uničevali kariere in življenja fizikov, ki so hoteli razmišljati tudi o kombajnih, ki jih nihče ne gleda. (»Einstein je spet nekaj pisal o kvantni fiziki: to je, kot vsi vemo, vedno velika katastrofa,« je Heisenbergu pisal Wolfgang Pauli.) Tudi znanost je žal politična veda, krožek nekih osebnosti, ki se tako zaljubijo v svoj drobcen zgodovinski trenutek, da si drznejo svoj status v družbi postaviti nad samo naravo resničnosti.

Napredek v razumevanju je bil torej odvisen, kot je vedno, od neprilagojenih genijev. Ti so sicer zelo počasi na novo odkrivali spoznanja nemškega idealizma iz konca 18. in začetka 19. stoletja. Kdo je spoznavajoči subjekt? Kaj je spoznavni objekt? Kaj je absolut? Pri merjenju kvantnega valovanja osnovnega delca se tudi sam inštrument meritve zaplete v njegovo kvantno valovanje, in obenem se vanj zaplete tudi človek, ki opravlja meritev. Ko se subjekt zazre v objekt, kako je torej subjekt določen z objektom in kako objekt s subjektom? Kje je meja med njima? Gre pri vsem skupaj za neke vrste proces? Ogorčeni fiziki so rekli, to smrdi po dialektiki in ne boste nam vendar trdili, da globoka struktura resničnosti odzvanja ravno z neko modno in sumljivo komunistično teorijo?

Po teoriji mnogih svetov (Everett) gre kombajn v različnih vesoljih po različnih lehah in ko ga pogledamo, se razcepimo v toliko opazovalcev, kot je leh, zato se vsakemu od nas zdi, da je šel po eni sami. Substanca absoluta je tu abstraktni matematični prostor vseh uresničenih možnosti in trenutek razcepa (dekoherence, pri kateri se en kombajn zveže z enim opazovalcem) je trenutek subjektivizacije absoluta (po Heglu, po Heideggru pa trenutek tu-bitnega razkritja biti). V teoriji mreže lokalnih interakcij (Rovelli) pa je čudežni kombajn onkraj našega pogleda tudi onkraj naše fizike in celotno polje žanje po zakonih, ki nam niso dostopni, naš pogled pa ga na silo zvleče v interakcijo z nami in preprosto nima druge izbire, kot da se nam predstavi po zakonih, ki vladajo na mejnem stiku našega soočenja. Naša subjektivizirana predstava je ves absolut, razkrita tu-bit je vsa bit.

Jaz pa sem zazrt v črno sonce. Svoje zavesti nisem še nikoli doživel na tak način. Črno sonce na nebu se je zazrlo v črno sonce za mojimi očmi. Kot bi me za trenutek zaznalo neko sicer indiferentno kozmično bitje, ki ga je astralna kurioziteta poravnave teles prelisičila v hipno radovednost. Obenem sem neskončno majhen – osnovni delec v vrtincu niča – in največji doslej, že s samo možnostjo zaznave tega fenomena sem večji od vse snovi, ki me je povzdignila v ta trenutek. Neskončno odtujen in še nikdar bolj prisoten. Za večno in neizbrisljivo prepoznan kot živ.

Vse do zdaj sem sklepal, da je pri vzniku zavesti v opici zagotovo sodelovala neka strupena spojina iz narave, ki je po zaužitju njeno izkušnjo obstoja tako premikastila, da je nato vrgla senco tudi na ozdravljeno in prej neobremenjeno živalsko pamet. Da se je morala potem uboga opica začeti spraševati, dvomiti, in svojo na novo odkrito eksistencialno tesnobo končno izraziti, nakar je njen izraz v tesnobo pahnil še njene kolegice. Ampak zdaj se mi zdi, da je za tak vznik izkušnja popolnega sončnega mrka povsem dovolj. Preprosto nemogoče se je znebiti vtisa, da se na nebu dogaja nekaj pomenljivega, in tudi najbolj rudimentaren razumski aparat, ki se je zmožen zazreti v nenadoma temno sonce, bo z izkušnjo pretresen in potisnjen v iskanje nekakšnega pojasnila. Kako to, da me vsa ta razsežnost, ki sem jo na lastne oči zaznal tako zunaj kot znotraj sebe, ne odpihne?

Zapojem melodijo, izrezljam kost, na steno jame z ilovico odtisnem svojo dlan. Nekaj sporočim. Komu? Sebi? Tebi? Črnemu soncu? Kdo naj bo inštanca, vredna mojega nagovora, v svetu, kjer vsak drobec snovi valovi po nareku verjetnostne enačbe, lokalni orjaki pa se naravnost po dialektičnem ključu teze, antiteze in sinteze postavljajo v sublimne fenomene? Kjer se bodisi zgodi vse, kar je možno, bodisi izključno tisto, kar pride z mano v stik? Zdi se mi, da nisem pravilnemu odgovoru na to vprašanje nič bližje, kot je bila prva opica, ki je zavreščala v smrtnem strahu, ko je nanjo pri belem dnevu padlo temno oko.

Do sveta lahko vedno dostopamo samo z orodji, ki so nam na voljo, pa naj bodo to naše oči, naši čuti, ali naš konceptualni aparat. Naši čuti so produkt biološke evolucije in so pri posameznikih približno enaki, naš konceptualni aparat pa je v vsakem trenutku produkt zgodovine in evolucije misli tako družbe kot posameznika. Če bi bilo dvajseto stoletje do človeške usode bolj naklonjeno, bi bilo najbrž ogorčenih fizikov manj, saj se nam ne bi bilo treba tako krčevito oklepati mantre: ena leha, en kombajn, en človek, ena usoda, ena ideologija, ena država, en hlapec, en gospodar: do zmage ali do bridkega konca. Morda bi lahko bolj brezskrbno in prej spoznali, da se resničen svet pojavlja v presečišču valovanja vseh svojih alternativ. Manj kot jih je, manj resničen je. Manj možnosti, manj sveta. Kogar je sveta strah, bo vesel, da ga ima lahko tudi manj. Kdor pa bi ga želel imeti več, naj kdaj pa kdaj na sončen dan v zrak vrže kovanec in se prepusti valovom.